Nisem megla in ne dež,
otožen takrat sem, to veš.
Raje sonce sem in voda,
saj nasmeh je moj oproda.

Sin sem matere narave,
čeprav kdaj skrušene postave;
temna nevihta me zalije,
a rosa žalosten obraz umije.

Kadar sonce sije, rastem,
sežem visoko in ne padem.
Začutim te pod morsko gladino,
tečeš skozi mene v mojo globino.

Prepričati se ne pustim,
da brez narave lahko živim.
To si vendar ti in to sem jaz –
le nadeniva si pravi obraz.

Rok Leš