
V dnevu ko je najmanj
svetlih ur,
uspe neki pajek
že zjutraj,
v pičle pol ure
stkati zavidanja vreden vzorec,
povezan v mrežo nevidnih niti.
Medtem ko se čas
preliva v opoldne,
neke pridne roke
spletajo volneno prejo
v obliko prisrčnega zajčka.
Malce kasneje ga bo na stojnici
zagledal otrok z žarečimi lici
in babica se ne bo mogla upreti nakupu.
Ko mraz spet udari,
se v neki ulici prižge cel niz,
na pročelja stavb pripetih
svetlečih verig.
Na mizi kozarca,
odtis rdeče šminke.
Pojdiva, je hladno, mu pravi.
Dvojni koraki,
oboje dlani.
Vseh sort niti se
lahko splete,
na en sam dan.
Če lahko skupaj držijo
pajkovo mrežo,
sivega zajca,
hiše v ulici,
potem so morda
dovolj močne tudi,
da zdržijo še naju,
razpadla oba.
Dober začetek, na sredi postaja in res odličen zaključek. Bravo!
Solsticijska pesem, ki nas spodbuja k tkanju lastnih niti ... čestitke,
lp, Ana
Hvala lepa, Ana.
Naj bo mirno in zaupanja polno �
Komentiranje je zaprto!


Napisal/a: Ajdovakasa
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!