Redno mi očitaš,

ker v pesmih

nikoli ne uporabljam

referenc iz Harryja Potterja.

​Priplavam iz Črnega Jezera

ter izpljunem

vodo

pred Vrbo Mesarico.

​Ta me nagovori

v dreveščini,

jaz pa si znam

prevesti.

​Poglej moje

nove uhane,

so ti všeč?

​Podaril mi jih je

Saj-Veš-Kdo.

​Na ogromnih vejah,

ki jih je nemogoče

prešteti,

bleščeče

visijo otroci

brez oči.

Se pa smejijo.

​Brenk kitare,

sedeče postave

v črnem plašču

pod

krošnjo

groze,

preusmeri pozornost.

Na eni rami

se zvija

burmanski piton s

tamburico,

na drugi leži

goblin

s trianglom.

Trio poje

uspavanko

o otrocih,

ki nikoli več

ne bodo okusili žalosti.

Zibajte se

čarobni nakit,

majhne kozice

brez bolečine,

temni gospodar

je znova sit.

Zibajte se otroci,

kjer sanjate, sta

mir in čar,

tam človek 

človeku ni Morakvar.

​

M - m - Mrlakenstein?

​Nikar tako presenečeno,

dragi fant.

Moral sem se vrniti

z nečim velikim.

Pomisli na

Jedce smrti vašega

sveta,

ki so

pobili tisoče otrok.

Zdaj pa se prav otroci

učijo o njih,

ker so pustili

velikanski odmev

v zgodovini.

Verjamem, da jih znaš našteti.

Poznaš tudi tiste,

ki so jih ustavili?

V tvojih očeh vidim

lesk obsojanja.

Ne bi ubil Hitlerja,

ko je bil otrok,

če bi imel možnost?

Mogoče sem

naredil uslugo,

vam brezkrvnežem.

Sicer pa,

zdaj so postali pesem,

kar je precej več,

kot postane večina.

​

Tudi ti si lahko velik,

naiven fant.

Dumbledorja ni več.

Vse je v tvojih rokah.

​

Šele zdaj se zavedam,

da držim mogočno

Prapalico.

​Feniks

v letu

prišepne

prerokbo.

​Kdor ubije

gospodarja črne magije,

vrne otroke

iz pesmi.

​Saj poznaš urok.

No,

kaj boš storil,

ti moralist?

Daj, postani velik!

Saj poznaš urok ...

me nagovarja tisti,

čigar imena

otroci ne izgovarjajo.

​

Luna

začne odštevati

sekunde.

Kot volkodlak 

izgubim nadzor.

V predzadnji

postanem morilec.

Zadnje besede

črnega gospodarja

me prisilijo na bruhanje

v jezero.

​Naredil si me velikega,

ti neumni fant!

​

Ko se gladina

razblini,

v odsevu vidim

žive otroke

z očmi.

Brez nasmeha

me porinejo v vodo.

​

Zadihan in

premočen se prebudim.

Od pota, kajne?

Po parih globokih vdihih

se zavedam

prostora in časa.

Počutim

se majhen.

​

Pogledam na telefon.

Izredna novica.

Na osnovni šoli

( ki ni Bradavičarka)

nov strelski pohod ...

​

Nekatere

more se ne končajo,

ko se zbudimo.

​

Oprosti,

najbrž si imela

v mislih bolj

magično pesem.

Ampak nisem velik.

Črni Kos