Najina ljubezen ima ogrodje iz tišine,
trdno kot kostno tkivo,
ki me drži pokonci,
ko se svet mehča in lomi.
Razpne se čez najino življenje
kot koža —
čutna, nežna, topla, skoraj vseprisotna,
meja med menoj in praznino,
dotik, ki ve,
kje se končam jaz
in kje se začneva midva.

Diha v meni
kot zrak v pljučih:
neopazen, dokler je,
usoden, v kolikor ga zmanjka.
Vsak vdih je sveža obljuba,
vsak izdih topla zahvala.
V srcu ima svoj ritem,
poskočen, včasih neenakomeren,
a vedno poln življenja —
utrip, ki ne sprašuje po razumu,
temveč vztraja v svojem ritmu,
ker mora.

In ko pomislim nate,
se telo segreje,
kakor da se kri spomni
svojega izvora.
Toplota ni mrtev ogenj,
ampak živa iskra topline
najinega skupnega doma.
To je najina ljubezen:
njena anatomija brez rezov,
znanost brez imena,
življenje,
ki uči samega sebe
skozi naju.

Dejan Živko