Potopljena v morsko idilo, tečem ob obali, prečkam del prometnice in nenadoma zaslišim mijavkanje, ki je bilo tako glasno, da ga tudi zvok šleparja, ki je ravno peljal mimo, ni priglasil.

Močna volja po življenju zapuščenega, malega bitja, ki se je bog ve kako znašlo v obcestnem jarku, je na vso to romantiko vrgla senco.

Nehala sem s tekom in mačjega tigrastega junaka stisnila k sebi. Celo pot do doma sem temu tresočemu telešku obljubljala, da ga bom popeljala v lepo mačje življenje.

Ni bilo videti, da mi verjame.

Že po poti sem ji dala ime. Naja.

Ko je moja domača, mačja kraljica, Frida videla kaj sem domov pripeljala, je nastal kaos.

Iz male, mehke, prijazne in sploh in oh muce, se je spremenila v mačjega hudiča.

Cel mesec smo se vse tri matrale: Frida ni jedla, bežala je od doma, ni se pustila božati, name je pihala, me praskala...

Srce me je bolelo, ker sem jo tako prizadela.

Vsake toliko je prišla domov preveriti, če je Naja še vedno v hiši in me tako boleče gledala, da nisem mogla več zdržati in sem Naji začela iskati novi dom.

In ker imam zelo veliko najboljših prijateljic, jo je ena od njih posvojila in me rešila.

Naja je dobila naj dom. Frida se je vrnila v normalnost in sva se ponovno zaljubljeno gledali.

V modrini dneva

strahu polna vdolbina

slišan mačji glas.

branka