Seizmograf srca riše krivulje,
nevidne, a natančne kot meritev loka.
V meni ni gore, le napetost prelomov,
kjer se tišina lomi ob tvoje ime.
Tektonika čutenja ne pozna usmiljenja:
plošče upanja drsijo pod plošče molka,
počasi, milimeter po milimeter,
dokler se ne sproži utrip —
potresna žalostinka.
Vsak utrip je sunek,
magnituda brez lestvice,
globinski hipocenter v prsnem košu,
kjer neuslišana ljubezen
akumulira energijo najinega desetletja.
Razpoke so lepe v svoji geometriji,
čiste linije bolečine,
kot da bi srce hotelo dokazati,
da tudi hrepeneče trpljenje
sledi zakonom.
Po potresu ne ostanejo samo ruševine,
tudi posedanje smisla,
mikro-premiki spomina,
in tiha popotresna nihanja,
ki pravijo: še vedno te imam rad.
In zemlja — to razbrazdano srce —
se kljub vsemu ne razleti,
temveč tiho v upanju čaka,
da se plošče nekoč ustavijo
v novi, mirnejši kartografiji ljubezni.

Dejan Živko