Slovenija,

ti si država, kjer Janez

že trideset let fuka isti spomin

in mu pravi prihodnost.

Janša je simptom,

ne bolezen -

bolezen je narod,

ki se znova in znova pusti nategniti

z isto paranojo,

istim sovražnikom,

isto usrano retoriko,

ki smrdi po vlagi bunkerja.

On ne vodi države,

on jo drži za jajca strahu.

Vsak tvit je mini državni udar,

vsak caps lock kričanje tipa

ki bi rad bil zgodovina,

a ostaja internetni spomenik egotripu.

Komunisti, migranti, novinarji,

sodniki, umetniki -

vsi so krivi,

razen njega,

te večne žrtve z oblastjo v roki.

Fažizem pri nas ne nosi uniforme,

nosi kravato in Twitter račun.

RTV je zanj sovražnik,

ker ne kleči dovolj globoko.

Sodstvo je problem,

ker še ni dovolj pohlevno.

Demokracija je okej,

dokler zmaga on -

drugače je prevara, zarota, globoka država,

ta slovenska verzija hudiča

za ljudi brez domišljije.

Golob medtem govori

kot da gasi požar z navodili za uporabo.

Lep, umirjen, tehnokratski,

kot anestetik za narod,

ki je že zdavnaj nehal čutiti.

Ni rešitev -

je pavza.

SD prodaja spomine,

Levica ideale na obroke,

NSi moralo z drobnim tiskom,

SDS pa stalno izredno stanje,

ker v miru nimajo kaj ponuditi.

Cerkev molči,

ko bi morala kričati,

in kriči,

ko bi morala izginiti.

Blagoslavlja oblast,

ne glede na barvo,

samo da denar ne smrdi preveč po delavcih.

Janša hoče narod

ki je tiho, hvaležno in prestrašeno.

Narod, ki ne bere,

ne misli

in ne vpraša,

zakaj isti tipi vedno pridejo

na vrh govna

in mu rečejo vrh države.

Druga svetovna vojna je njegov dildo:

vedno pri roki,

vedno trd,

vedno uporabljen takrat,

ko zmanjka argumentov.

Z njim jebe sedanjost,

da mu ne bi bilo treba

odgovarjati za realnost.

Jaz pa se ne bom delal

da je to normalno.

Ne bom se delal kulturnega,

ko me imajo za budalo.

Ne bom uravnotežen,

ko ena stran konstantno bruha strup

in se potem dela užaljeno,

ker jo kdo poimenuje.

To ni sovražni govor.

To je govor po tridesetih letih.

To je balada za državo,

ki se boji reči,

da je kralj nag,

ker kralj že desetletja

grozi z maščevanjem.

In če je anti-janšizem edino,

kar nas še povezuje,

potem to ni ideologija -

to je refleks samoobrambe.

Pišem vulgarno,

ker lep jezik ne deluje.

Pišem direktno,

ker je sprenevedanje luksuz oblasti.

To ni pesem proti enemu človeku.

To je pesem proti sistemu,

ki dopušča,

da en človek

že tri desetletja

zastruplja javni prostor

in mu še vedno pravimo

normalna politika.

Taras Miller