Znova, vedno znova gremo tja

do tistega, ki je v resnici naš,

naš človek, pa čeprav morda je daleč,

saj z njim imamo splet radosti:

radost je, ker vedno zate tam je,

vedno dobrodošel si, ko trkaš,

čutiš, da te sliši, te razume,

z njim lahko motriš prav vsakršne poglede,

z njim ti nit miru telo in um preprede.

Vedno romaš tja, če živ je ali mrtev ...

Stojiš ob grobu in veš, kaj bi ti rekel.

Nada