Ožarjen od govorice neskončnega in zbit v enost izza besed, hodim ob glavni cesti.

V sebi nosim tiho luč, ki se preliva skozme daleč vstran od  obal razuma, 

prek idolov na glavnem trgu neznanega mesta v bolivijskem višavju, kjer moj dvojnik prižiga kopal.

Tam  zaklinjam bogove dežja in prosim majevsko boginjo Ixchel z daritvami,
stkanimi iz solz ter drgetanja ob soju nočne luči, ob katere leščerbi sem kot zlati prah, ki ga s seboj nosi nočni metulj skritega znanja.

Ta  me z njim ovije, ko prhne s svojimi perutmi -  presežno, ki  ohranja življenje.

Okultno mrmranje lepote tega sveta, v katerem se skrivajo svetlobni uroki nagualov štirih vetrov neba.

En Ris