Žiki
Dedka
so vsi klicali Žiki
in še danes ne vem zakaj.
Vem,
da bi lahko
vprašal mamo ali strica,
ampak kako lepo bi bilo,
če bi lahko njega.
Zdaj,
ko jih imam toliko
kot on,
ko je postal
vdovec,
ne bi pila
domačega malinovca
s slatino.
Tak je bil običaj,
ko sem hodil k njemu
na počitnice.
Ob srkanju sladke
osvežilnosti
sva debatirala
samo o športu,
ker me življenje
še ni poglobilo.
V zraku bi tango
plesala
aroma viskija
in dim cigar.
Da bi ta sentimentalni
intervju gladko potekal.
Seveda bi güčala,
da bi bil ponosen name.
Kot neučakan
novinarski vajenec
bi ga zasul z vprašanji,
ki jih je ukradel rak črevesja.
O tem,
kako se je počutil,
ko je izvedel,
da je odraščal brez očeta,
ker je ta padel na fronti.
Ga je njegova mama
kljub bolečini,
znala imeti rada?
Je bilo
odraščanje
v Jugi
res lažje?
Kdo in kako je
odkril njegov rokometni
talent,
da se vsako leto
v Prekmurju odvija turnir
za njegov memorial?
Ko ga vsaj ne bi še imel.
Kateri izvajalec
mu je dvignil razpoloženje
v mladosti
na plesišču?
Verze katerega
poeta si je sposodil,
da bi dvoril
deklinam?
Ob listanju
čigave knjige
je prvič pomislil,
da obstaja
nekaj večjega
od žoge?
Poster katere
črnobele filmske dive
je krasil
steno sobe,
ker ga je spominjala
na neuslišano ljubezen?
Razpravljala
bi o njegovih porokah
in ločitvah,
ženinem pogrebu
in treh otrokih,
ko so bili res
še otroki.
Je takrat,
ko je bil na vrsti,
da bi moral znati imeti rad,
padel na fronti
očetovstva?
Ker bi steklenica
bila na pol prazna,
s tem iskrenost
bližje jeziku,
bi za hec potipal,
katerega od vnukov
ima najraje.
Sedemesto štirinajst
vprašanj,
kot se za novinarja,
ki ne ve kdaj je dovolj
spodobi,
bi se končala
s klišejskim.
Kaj najbolj obžaluje?
Da bi lažje razumel,
zakaj stric ne govori
o njem
in zakaj mi mama
razočarano
tako pogosto očita,
da sem isti kot Žiki.
Črni kos lepo pozdravljen
Veš tudi moja hči je dovorila
Dedku mrazu Mika maka
Tega se spomnem še zdaj.
Bila sem rojena v Jugi.
Občasno je zmanjkalo
Pralnega praška in tudi
Bencin je bil problem pa še
Kaj bi se našlo. Vendar nekaj
Je treba priznati kdor je hotel
Delo ga je dobil.
V kapitalizmu pa velja kdor
Ima večje veze ga bo dobil
Kdor nima lahko gre že pri
Dvajsetih v invalidsko tko
Odkrito po domače povedano
In po resnici. Seveda so bile
Izjeme kot vedno vendar ne
V takšnem obsegu kot je zdaj.
Imeli smo črno bele tv in v
Šoli je v vsakem razredu bila
Njegova slika in večino ljudi
So jih imeli tudi doma.
Vendar Tito je bil tisti ki smo
Ga imeli zelo radi in
Ogromno politikov tudi.
Njegov pogreb je bil resnično
Zelo velik. Ravno sem bila
Pri maši ko je župnik povedal
Žalostno novico cela cerkev
Se je jokala tega ne bom
Nikoli pozabila. Tudi Jovanka
Je bila del njega in prišel je
Čas ko ni mogla več biti.
Umrla je v revščini tako je to
Tako je bilo.
Črni kos tvoja pesem je lepa
In lepo popoldne ti želim
Irena
Tvoja pesem je zelo dobro in pogumno izpisana, všeč mi je ta romaneskni lok pripovedi. Hvala za tvoje pisanje. Lp
Krasna, Žiki bi bil ponosen
... no, pa saj sploh ne dvomim, da je tako in tako bil ponosen nate (*_*)
Lp, M
Hvala vam vsem za res lepe komentarje,
ki ob osebnih pesmih o posebnih ljudeh še toliko več pomenijo :))
Lp, Nejc
Nejc, Vladimir Roškar Žiko, rokometni življenec, tvoj dedek, lepo si ga opisal, zelo vesel in ponosen bi bil na tvojo pesem. Premalo je takih iskrenih napisanih spominov na malega prekmurskega človeka v njegovi Veličini.
Čestitke, lep pozdrav, Caki
O Caki, kako lepo, da ga poznaš :)
Mogoče kdaj v živo kakšno rečeva o njemu.
Hvala za kompliment!
Lep pozdrav v ljubo Prekmurje :))
Življenja niso krogi, so pa morda elipse, ki so postavljene pod različnimi koti in se le delno prekrivamo. In ostane nam lahko samo nekaj spominov iz prekritja. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Črni Kos
- 18. 12. 2025 ob 10:27
- Prebrano 374 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 150.58