V prsih si nosil sončen, miren sijaj,
veselo masko, vsem na ogled dano,
a globoko pod tem je bil naučen smehljaj
in večno je ostalo tvoje srce prazno.

Veselje si meril po nasmehih drugih,
njihov smeh je bil mera, ki si ji sledil,
kot ogledalo pred obrazi že obledelimi,
kjer si si izposodil svetlobo in z njo živel.

Potem je utihnilo, kjer je prej igrala glasba,
urejeni ritem je začel popuščati,
tvoje utrujeno srce ni več hotelo posnemati,
resnica, preostra za mir, je prišla na dan.

Dolga pretveza se je umaknila strahu,
skrita osamljenost je stopila bliže v prah.

Tomaž Jevšenak