V mestu s črnimi zvonci v žepih

so usta molila z mastjo na ustnicah,

roke pa štele kovance iz tujih škornjev.

Kri je kapljala po stopnicah,

a so rekli, da je to dež

in da dež vedno pride od zgoraj.

V zakristiji kleti so prali vest

z mrzlo vodo in vročim strahom,

čistili madeže z belo krpo,

ki je že zdavnaj smrdela po gnilem mleku.

Narod je stal zunaj, bos,

in čakal, da mu nekdo reče: zdaj si rešen.

Namesto tega so mu prodali tišino.

V hosti ni bilo tišine.

Tam so besede pokale kot kosti,

tam so prisege rezale v kožo,

tam je bila svoboda blatna, lačna, 

preklinjajoča,

a živa.

Fantje z raztrganimi nohti

so nosili jutro v nahrbtnikih,

ženske so rodile upor

med dvema rafaloma.

Na drugi strani ceste

so stali likani strahopetci,

hrbtenice zložene kot perilo,

oči obrnjene proč,

ker je lažje gledati v tla

kot v obraz izdaje.

Govorili so o redu,

a so hodili v koloni kot gnoj,

ki misli, da je greda.

Partizanstvo ni bilo čisto,

ni bilo sveto,

ni imelo kadila za smrad smrti.

Imelo je znoj, kri in psovke,

imelo je pogum, da reče ne

takrat, ko je bilo to najbolj nevarno.

Imelo je jajca,

ne pa blagoslova.

In ko danes nekdo še vedno liže stare

oltarje strahu,

ko prešteva kosti in jim pravi napaka,

se zemlja samo obrne na bok

in izpljune zob.

Zgodovina ne moli.

Zgodovina udari.

Taras Miller