
V mestu s črnimi zvonci v žepih
so usta molila z mastjo na ustnicah,
roke pa štele kovance iz tujih škornjev.
Kri je kapljala po stopnicah,
a so rekli, da je to dež
in da dež vedno pride od zgoraj.
V zakristiji kleti so prali vest
z mrzlo vodo in vročim strahom,
čistili madeže z belo krpo,
ki je že zdavnaj smrdela po gnilem mleku.
Narod je stal zunaj, bos,
in čakal, da mu nekdo reče: zdaj si rešen.
Namesto tega so mu prodali tišino.
V hosti ni bilo tišine.
Tam so besede pokale kot kosti,
tam so prisege rezale v kožo,
tam je bila svoboda blatna, lačna,
preklinjajoča,
a živa.
Fantje z raztrganimi nohti
so nosili jutro v nahrbtnikih,
ženske so rodile upor
med dvema rafaloma.
Na drugi strani ceste
so stali likani strahopetci,
hrbtenice zložene kot perilo,
oči obrnjene proč,
ker je lažje gledati v tla
kot v obraz izdaje.
Govorili so o redu,
a so hodili v koloni kot gnoj,
ki misli, da je greda.
Partizanstvo ni bilo čisto,
ni bilo sveto,
ni imelo kadila za smrad smrti.
Imelo je znoj, kri in psovke,
imelo je pogum, da reče ne
takrat, ko je bilo to najbolj nevarno.
Imelo je jajca,
ne pa blagoslova.
In ko danes nekdo še vedno liže stare
oltarje strahu,
ko prešteva kosti in jim pravi napaka,
se zemlja samo obrne na bok
in izpljune zob.
Zgodovina ne moli.
Zgodovina udari.
lahko bi začel tudi tako:
v mestu z zlatimi zvonovi v črnih žepih
dobra
Lp RA.j.
Družbenokritična pesem s pogledom v zgodovino. Dobra, ĉestitke.
LpL
Komentiranje je zaprto!


Napisal/a: Taras Miller
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!