S Sylvio včasih napišem

Kakšno vilanelo,

A glave ne vtaknem 

V pečico.

Nisem še tam,

Kjer suha roka

Smrti šklepeta

Svojo morsko pesem

Deklic.

Mornar sem, ki ne

lovi mečaric,

Jastoge spuščam iz 

Vrš,

Brancini so moji otroci,

Šparčki moje udomačene

Pisane ribice.

Maček leži v steklenem

pekaču;

Ni mu še odzvonilo.

Tudi pečenke si 

Ne zaželim,

Tako, da je vse

V božji harmoniji;

Vse v najlepšem redu.

V mislih pošiljam 

Modremu stričku

Prepognjen pergament

Na katerem so s črnilom

Začrtane kanji pismenke.

Debel, mehek čopič je

Zlata vreden, zlijejo

Se pomeni podob,

Pobožajo nežno

Po licu, ki je pretrpelo

Že marsikaj.

Zabrundam si neznano

Melodijo v brado

In odidem v svež dan.

Kamena Strela