Danes je poseben dan,
ampak ne posebno lep.
Je turoben in zaspan,
tak temačen, nekam srep.

Tukaj tavam kot v predoru
in si iščem svoj izhod.
Tukaj kličem, kot v zaporu:
kam lahko zbežim od tod?

Tu počutim se ujeto,
sàmo in povsem odveč.
Tu ne čutim se sprejeto,
tega nočem, nočem več!

V meni se dogaja drama.
Kakšna? Tega ne povem!
Vse to vem le čisto sama,
naglas povedati ne smem.

Vem, težko je razumeti,
a naj mi vsaj kdo verjame!
Kdor pa noče mi verjeti,
naj ne méni se več zame! 

Katarina Ambrož