Danes vstaneš

in te pozdravi hlad:

hlad betona,

hlad elektronske pošte,

hlad sveta,

ki bi najraje videl,

da delaš, plačaš, umreš

in ne sprašuješ.

Ulice so trde,

ljudje pa mehki -

premehki,

da bi še verjeli v karkoli,

razen v to,

da mora biti vsak dan

nekako preživet,

zobje stisnjeni,

hrbet kriv,

duša v akcijski ponudbi.

V službi sediš med ekrani,

kot pacient v čakalnici

kjer se ne zdravi ničesar -

samo čakaš,

da se nekaj v tebi zlomi

tiho, neopazno,

kot klik miške,

ki se ga nihče ne spomni.

Šef govori besede,

ki so brez okusa,

brez teže,

brez smisla,

kot poceni hrana v bolnišnici.

Na koncu samo zamrmraš:

"Ja, bo,"

ker se tukaj tako preživi -

s pritrjevanjem,

čeprav se v tebi 

vse trese.

Na hodniku srečam kolegico.

Vprašam jo:

"Kako si?"

Reče:

"Normalno."

In to je najhujša beseda tukaj.

Normalno pomeni,

da je pekel postal rutinski.

Popoldne greš domov,

mimo ljudi,

ki stojijo v vrstah

kot pokvarjeni stroji.

Mimo tipa,

ki kriči na telefon,

ker je to edina stvar,

ki ga še posluša.

Mimo mame,

ki vleče otroka,

kot bi vlekla lastno senco.

Mimo sebe,

ki bi najraje izstopil iz kože

in šel naprej brez nje.

Zvečer se mesto zaduši

v lastni razsvetljavi.

V barih se utapljajo tisti,

ki še znajo govoriti.

Na klopcah dremajo tisti,

ki so se odrekli pričakovanjem.

V parkih tulijo sirene,

kot prerokbe,

ki jih nihče več ne posluša.

In ti stojiš sredi vsega,

z rokami v žepih,

ki jih greje samo bes.

In razumeš:

to ni več življenje.

To je vožnja brez čelade,

v svetu, ki ima

preveč zidov

in premalo zavor.

In potem se ti utrne misel -

tista, nevarno iskrena:

Če smo generacija,

ki ne nosi več čelad,

je mogoče čas,

da se končno zaletimo

v nekaj,

kar si to zasluži.

Taras Miller