(iz naslova in zadnjega verza vsake izmed 12. Zgodb Ducaterih s police)

 

Uvertura:
Brati nočem, lahko pa vam povem!

 

Puščica z uhanom —
ne želim, da leti še enkrat.

 

Skrinjin obesek —
to je resnica.

 

Nož, ki ni rezal kruha
za molk in tišino.

 

Žlica, ki je pisala
zgodbe brez konca.

 

Lok brez tetive —
mir in ptice.

 

Polica pada
na razpelo ran in čakanja.

 

Prag je zaškripal:
»Vrni se, preden vse utihne.«

 

Sekira brez ročaja —
morda pa Ona ni (z)grešila.

 

Greh, ki to ni — je sladek rek:
»Bilo je vredno.«

 

Listek v skrinji
je za tiste, ki ne bodo nikoli prišli.

 

Epilog: biti in ostati —
vsak s svojo zgodbo.

 

Ciklus Zgodbe Ducaterih s police

1. Uvertura

 

Kričeča zarja na zahodu

Ugaša zadnjo iskro

V ognjišču Ducaterih.

 

Mačka v usahlem vodnjaku

ni znala poti nazaj,

žeja pač naredi svoje,

lakota pa še več.

 

Nad ognjem edina posoda,

Hvale in časa - polna riža

in Ona sama ob njej,

On je moral že davno oditi.

Od takrat se hišni prag

pogreza od čakanja.

 

Ducatero jo gleda,

grizejo si nohte,

presenetljivo mirni so.

Glad in žed sta dva vraga!

 

V zatohlem kotu

visi polica polna takih zgodb

napisanih z žlico, z nožem in sekiro.

 

Lok na njej je prašen,

na puščici je spravljen uhan

in majhna skrinja,

ter listek v njej.

 

Ducatero jo gleda,

ona pa samo pravi:

»Brati nočem, lahko pa vam povem!«

 

2.   Puščica z uhanom

 

Na polici, med prahom in pajčevino,

je ležala puščica.

Njena konica je bila zarjavela,

perje na repu razcefrano,

na sredini pa je visel srebrn uhan —

srček z modrim kamnom.

 

Nihče ni vedel, čigav je bil.

 

Ona je rekla,

da je ta puščica letela daleč.

Da je zadela srce, ne telesa.

Da je On, preden je odšel,

vanjo zataknil Njen uhan,

da bi ga varoval.

A stoprocentnega varovala ni!

 

Prag se še vedno pogreza

od čakanja,

pramen sonca ga včasih obsije

s pol upanja.

 

Ducatero jo je vprašalo,

zakaj je puščica na polici,

ne v loku.

 

Rekla je: "Ker je že letela.

Ne želim, da leti še enkrat!"

 

3. Skrinjin obesek

 

Skrinjin obesek je bil majhen,

lesen, z navideznimi okovčki.

Ko si ga odprl,

si našel le listek.

 

Na njem je pisalo:

"Če me iščeš, me ne boš našla.

Če me pozabiš, bom ostal."

 

Ona je rekla, da je to pisal On.

 

Ducatero je dolgo razmišljalo,

kaj to pomeni.

 

Eden je rekel,

da je to uganka.

Drugi, da je to izgovor.

Tretji, da je to krmarjeva molitev.

 

Ona pa je samo rekla:

"To je resnica!"

 

4. Nož, ki ni rezal kruha

 

Nož je bil top,

z zarezami na ročaju.

Ni bil za kruh.

Bil je za tišino.

 

Ona je nekoč z njim

prerezala vrv,

ki je varovala vrata.

Od takrat so vrata ostala odprta,

a nihče ni vstopil.

 

Ducatero je hotelo nabrusiti nož.

 

Ona pa je rekla: 

»Ne! Naj ostane top!

To je dovolj za molk in tišino.«

 

5. Žlica, ki je pisala

 

Žlica je bila tako zelo ukrivljena,

da z njo ni bilo možno zajemati.

Na njenem hrbtu

so bile zlomljene črke

in razmetane vrstice

v raztrgane odlomke.

 

Ona je rekla,

da je z njo pisala zgodbe,

ko ni bilo črnila in papirja,

ko ni bilo glasu.

 

Ducatero je poskušalo razbrati,

kaj piše.

A črke so bile pregloboke,

preostro svetle

in pretopo temne.

 

Ena je rekla, da je to pesem.

Drugi, da je to krmarjeva molitev.

Tretji, da je to kletvica hudiča.

 

Ona pa je rekla, da vidi

Lakoto brez konca.

 

6. Lok brez tetive

 

Lok je bil velik, lesen,

a brez tetive.

Prah je že davno

podpisal spomin.

 

Ona je rekla,

da je tetiva počila,

ko je On odšel.

Da je z njo

in z njim — odletel

tudi zadnji strel.

 

Ducatero ga je hotelo

znova napeti.

Ona pa je rekla:

 

"Ne. Če bo napet,

bo to spet (z)motilo

Mir in ptice!«

 

7.  Polica pada

 

Polica je bila stara,

komaj je še držala težo zgodb.

Bila je iz tistega lesa,

ki je nekoč rasel v gozdu,

kjer sta se Ona in On prvič srečala.

 

Vsaka zareza na njej

je bila spomin,

vsaka razpoka obljuba,

vsaka grča opomin.

 

Ducatero jo je hotelo učvrstiti, 

Ona pa je rekla:

 

"Če pade, naj pade

na razpelo ran in čakanja."

 

8. Prag je zaškripal

Tisto noč je bilo vse mirno,
spokojno tiho.
Le prag je zaškripal,
kot bi nekdo
spet stopil nanj.

V zraku je zadišalo
po zgodnji, vlažni pomladi.
Lesen klin je popustil —
prag se je sesedel pod težo besed:
»Vrni se, preden vse utihne.«

 

Ona je vstala
in pogledala proti polici —
zdelo se ji je, da se ziblje
z njenim dihom.

 

Potem je stopila čez prag.

Zunaj je bil On, nag Mesec,
in tisti škrip zadnjih besed:
»Vrni se, preden vse utihne.«

 

9. Sekira brez ročaja

 

Ona je bila brez ročaja.

Le rezilo, zarjavelo in topo,

je bilo še vedno uporabno.

Nevarno.

 

Ona je rekla,

da je ročaj počil,

ko je z njo zadnjič sekala drva,

ki jih več ni bilo v gozdu.

 

Ducatero je vprašalo,

zakaj je ne popravi.

 

Ona pa je rekla:

"Ker ni več nič takega

kar bi bilo treba sekati,

prag pa naj ostane.

In ker sem prevečkrat udarila mimo."

 

Nekdo izmed Ducaterov je šepnil:

"Morda pa Ona ni (z)grešila!«

 

10. Greh, ki to ni — je sladek rek

 

Ko je to izrekel,
se je rezilo premaknilo,
kot bi slišalo opravičilo.

 

V prahu je zagledalo
majhen košček lesa —
morda nekdaj ročaj,

zdaj pa rodno seme.

 

Ona ga je pobrala,
položila na dlan
in rekla:
»Morda res zdaj.
Morda je bil le rez,
ki je moral pasti,
da bi gozd znova (z)rasel.«

 

Za trenutek je obstala,

obrisala prah s police

in seme položila v skrinjo.

 

Prah se je počasi dvignil
in padel nazaj —
kot da bi prikimal na listku:

»Bilo je vredno.«

 

11. Listek v skrinji

 

Listek je bil porumenel,

robovi zviti,

črke še komaj vidne.

 

Pisalo je:

"Če prideš do konca, ne obračaj.

Nič ni zadaj. Samo ti."

 

Ona je listek brala znova in znova,

dokler ni pozabila,

kaj pomenijo besede.

 

Ducatero je hotelo listek

prebrati na glas,

a jih je ustavila.

"To ni za vas," je rekla.

 

"Bilo je za tiste, ki so že šli,

je za tiste, ki ne bodo nikoli prišli."

  

12. Epilog, biti in ostati

 

Ducatero jih je še vedno tam.

Gledajo.

Včasih se premaknejo.

Včasih vprašajo.

 

A Ona ne odgovarja več.

Ne zato, ker ne bi znala.

Ampak, ker je vse že povedano.

Z žlico, z nožem, s sekiro.

Vse je zapisano na listku, v prahu,

v razpokah lesa,

v prazni posodi riža.

 

Nekega dne se polica zruši.

Prah se dvigne.

Ducateri obstanejo.

In prvič — (zmeraj je enkrat prvič) —

eden izmed njih pobere listek,

ga prebere, a ne obrne.

 

Ona se nasmehne.

In reče: "Zdaj veste.

Zdaj lahko greste."

 

In Ducatero so šli.

Po svoje.

Vsak s svojo zgodbo.

 

 

 

F2#Caki