
Že dolgo tja ne hodim,
kjer sanje se rodijo,
po ulicah zdaj blodim,
ko vsi v mestu spijo.
Nikogar ne srečujem,
le sama sem na poti,
a vendar pogledujem,
če ti mi greš naproti.
Se včasih mi dozdeva,
da tam nekdo prihaja,
a to je le domneva,
ki v noči me zavaja.
Vse ulice so prazne
in celo mesto spi,
oči pa še, kot blazne,
te iščejo v temi.
zmeraj znova se začudim, kako naravno tečev tvoje pesmi pravi ritem, kot da so le podaljšek tebe, tvoje biti
tokrat me je prijazn objela tudi vsebina
lpi
Ta pesem kar vabi, da bi jo uglasbil.
Lp, B.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Katarina Ambrož
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!