Zunaj navsezgodaj kosijo,

medtem ko se mačkast borim za življenje

in sem tako blizu koncu,

da lahko smrti preštejem prste.

Dvesto petnajst jih ima, neparno,

podobno mojim trem preostalim živcem,

ki mi jih vrtnarji še niso izpulili kot plevel.

Za dobro vseh,

v slogu poceni kurbe

pogoltnem dva Nalgesina,

spakiram glavobol 

in se odpravim na zrak.

Vrti se mi,

noge so mehkejše

od gnilega kakija,

visoke temperature premagajo

tablete.

Zavijem v kazino,

ki ponudi pobeg

pod klimo in priložnost

za nov greh

na gospodov dan.

Z dlanjo podpiram napihnjeno lice,

medtem ko z drugo 

pritiskam na avtomat,

ki je pogubil 

več zakonov

kot nekomunikacija.

Napis nad vhodom 

hladnega pekla

se glasi :

Pridite in igrajte ZA PRAVI denar!

In jaz zapravim denar.

Za sosednjo mizo se neumorno vrti ruleta.

Redna stranka,

gospod preko sedemdest let,

ki me strašno spominja name v prihodnosti,

za katerega bi človek pomislil, 

da je videl vse možne kombinacije,

ob zaustavitvi žogice glasno vzkline.

Pizda, pa to ne morš vrjet!

Zanima me zgodba

za tem čudežom,

ki bi morda popestrila

to nedeljo brez sporočila,

kot ga nima pesem.

Ampak črnordeča balerina

nima časa za smisel.

Že priganja s klicom

po novih stavah.

In kot so nekatere

pesmi samo

za svojo dušo,

zvest gospod

brez nauka,

položi stave za svojo.

In vsaj v glavobolu

najdem svoj par.

Črni Kos