vse sproti umira
vse sproti umira
tako nežno, da se skoraj zdi vljudno
roža na okenski polici se opraviči,
ko odvrže še zadnji cvetni list.
mleko v hladilniku se skisa v tišini,
kot bi želelo ohraniti dostojanstvo.
tudi midva se kvariva po robovih -
ne z velikim pokom,
ampak s tistim drobnim pokašljevanjem,
ko kozarec razpoka v notranjosti,
še preden se razleti.
ljudje rečejo, da se življenje obnavlja,
a jaz mislim, da se le počasi drobi
v druge oblike obupa.
pesnik bo to imenoval krog,
jaz pa temu pravim:
še en način, da se sprijazniš z izgubo.
včasih, ko stopim ven,
vonjam sveže poginule minute.
ptice pojejo iz navade,
drevesa listajo, ker jim je tako ukazano,
a nekje med vejami že visi tisti občutek,
da se vse to neha.
kaj nam ostane?
morda samo to:
da si prižgemo luč,
čeprav vemo, da bo žarnica pregorela.
da ljubimo,
čeprav se ljubezen lušči kot stara barva.
da dihamo,
in ne vprašamo preveč.
ker če že vse sproti umira,
potem smo mi, morda,
samo zadnji pozdrav
vsemu, kar še traja.
Vsi se kvarimo po robovih,
brez velikega poka, neopazno ...
... poginule minute ...
in še bi se našlo za dotik ...
Če je Neostik --- pol drži :P. In dobro jutro vsem, ki se še ustavite tukaj :).
Življenje je nedoumljiva skrivnost, ki je ne bomo nikoli do konca razvozlali, pa naj se še tako trudimo. Vsi občutimo minevanje. Toda, rastlina ki jeseni umre, spomladi zopet požene ...
LpT
Požene že nova, ampak ni pa to ista, kajnede :).
Prepriča in prevzame me ta navidezna lahkotnost, ko se vsebina v resnici kar šibi pod bogatimi nanosi. Doživljanje ni nikoli opredmeteno in je prav v tem največje bogastvo, ki potem z lahkoto prevaga na odru življenja. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Čestitke k pesmi jeseni 25 z utemeljitvijo uredništva:
vse sproti umira je grenko-sladka pesem, morda bi jo lahko najbolje opisali s pridevnikom »otožna«. Loti se na videz enostavne premise umiranja, odmiranja, izginjanja vsega, kar je, torej premise, ki bi se je morali vsi zavedati, a nas nove izgube – pa naj bodo to rož, mleka, ljubezni, soljudi – zmeraj znova presenetijo. Po navadi se takrat zatečemo v misel, da se tako, kot vse umira, tudi sproti obnavlja. Je pomlad, je krog, ki vrne nekoč izgubljeno. A vse to v resnici nikakor ne zmanjša izgube – tudi če se obnavlja, umiranja nikoli nič ne ustavi. Tisto obnovljeno bo samo znova umrlo … Pesem nato zares zareže v vprašanje in se pri tem izgone puhlicam – kaj nam torej ostane? In ostane vztrajanje. Da počnemo točno to, kar počnemo, kljub temu, da vemo, da ima vse svoj rok uporabe. Nobenega kroga ni, ves proces je del istega kovanca. Če umira, namreč tudi neizpodbitno traja. Tudi tako omejeno trajanje pa si občasno zasluži kak otožen pozdrav. (Helena Z)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Hors
- 15. 10. 2025 ob 19:03
- Prebrano 532 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 282.84