
Trg objemajo hiše, deževnico v osi zbira vodnjak,
šest ulic mesto z drugimi veže, sedma je slepa,
"Neskončna" na tabli piše.
Pod gričem je v tlorisu mandale sredobežna vila v spirali,
ustvarjalen navdih v nadstropju domuje,
ljubečo moč širi kadilo,
"Galerija sprememb"
se bere nad
vrati.
Ko se pod oknom znajde fantič, mu v naročje prileti opeka,
druga kot negoden ptič pade gospodinji v cekar,
tretja frcne pismonoši kapo v smetnjak,
četrta izbije policistu mobi iz rok,
zdaj v opeko sporoča
kje se dogaja
ta špas.
Prizadeti v vilo hitijo,
v gosjem redu prestopajo prag,
kjer vsakega v eter posrka neviden zrak.
K pobu priteče preminuli pes, veselo laja, mu liže obraz,
pri vodometu pokojni mož svari gospodinjo:
"Ne hodi mi blizu, dokler
ne pride tvoj čas."
Gospa, oblečena v sonce pismonoši da pismo,
v njem bere kdo smo
in kaj nismo.
Policist pa opazi past
če bo zlorabil
oblast.
Presenečeni v rotundi stojijo, s sten jih gledajo slike,
galerist krušne pogače v tetraeder polaga,
obiskovalcem veselo naznani,
da so obiski za danes
končani.
Ja Svit, kot bi trenil je minilo
V hiši našega življenja
so poti celo nam samim nerazumljive,
ampak na koncu srečamo Spoznanje vsi na isti točki.
M
OJ, Marija,
čas nam da občutek trajanja,
dejansko pa vse kar storim danes bo jutri zaradi včeraj.
Hvala za dotik
V hiši življenja so
si svetovi bližje
kot mislimo,
meje med
njimi pa bolj
porozne kot se zdi.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Svit
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!