Mesto je tisti večer dišalo po mokrem 

asfaltu in razlitih pivih,

po tistem posebnem vonju, ki ga pozna 

vsak človek,

ki je vsaj enkrat preživel noč med 

razpadlimi tipi, ki se imajo za ljudi, 

pa to niso niti približno.

Veter je prinesel vonj greznice.

Ne navadne greznice, ne.

Tiste moralne črne luknje,

ki se skriva v kanalih človeštva,

kjer živijo najnižja bitja -

tisti izrodki, ki jih je življenje

izpljunilo iz svojih črev, 

pa se še vedno plazijo okoli,

kot da bi imeli pravico do zraka.

Stal sem pod lampo, ki je svetila

kot izmučen vojak po prekratkem dopustu.

Svetloba je nihala in v vsakem trzljaju

sem videl senco ene od teh kreatur.

Enega tistih človeških polizdelkov,

tistega gnojnega skupka ničesar,

ki se vleče po mestu z nasmehom idiota

in željo, zaradi katere bi moral biti

že zdavnaj zakopan v prvi jarek zgodovine.

Ko se mi je približal, sem zaslišal njegov glas.

Suh, penast, kot bruhanje po cenenem žganju.

Ni govoril, pljuval je zrak,

ki je bil tako ogaben,

da bi še komar umrl od sramu.

Ustavil se je pol metra stran.

Smrdelo je po strahu,

po potu, po sprijenosti.

Rekel je dve bedni besedi,

tako bedni, da bi prašič zardel.

Nisem mu odgovoril.

Možgani so mi kipeli,

kakor da bi nekdo vanje vrgel granato.

V moji glavi so se prižgale sirene.

Ne zaradi mene.

Zase me boli kurac.

Ampak zaradi otrok.

Ker ti razjebani modeli -

te vreče pokvarjene sluzi -

se napajajo iz temnih kotov,

kjer se svetloba še ni naučila rezati.

Če bi bil svet pravičen,

bi imeli ti izrodki svoj bataljon.

Ne v vojski - v kanalizaciji.

V prvi liniji pod mestom,

kjer podgane diktirajo zakone.

Tam bi se drenjali,

tam bi se cmerili,

tam bi se žrli med sabo

kot sprijeni ostanki človeške napake,

kar v resnici so.

Ampak svet ni pravičen.

Svet je preveč kulturen,

preveč vljuden,

preveč posran.

Zato stojim tukaj jaz.

Ne kot heroj.

Bog ne daj.

Jaz sem samo tip, ki ga je razjebalo,

ker vidi preveč.

Ker sliši preveč.

Ker voha ta kurčeva moralna trupla,

ki se pretvarjajo, da so ljudje.

In včasih ko grem mimo njih,

imam občutek, da svet stoji na tem,

da nekdo dvigne glas.

Ne mehak.

Ne kultiviran.

Ne politično korekten.

Ampak glas, ki prereže noč

kot zarjavela bajoneta.

Tako rečem - na glas,

čeprav je ulica prazna:

"Vas bomo z besedami zabili v zemljo.

Vas bomo izgnali iz svetlobe.

Ker niste ljudje.

Ker ste gnoj pod kožo sveta."

In ko se obrnem proti oknom,

kjer gorijo majhne lučke -

tisti varni, tihi svetovi,

kjer otroci spijo brez strahu -

si mislim:

Če je treba, bom sam stal na tej jebeni straži.

Ker nekdo mora.

Ker ne bom pustil,

da sence pozabijo,

kam spadajo.

V kanalizacijo.

V jarek.

V zgodovino brez imena.

Taras Miller