
Most stoji nad rijekom, napušten,
tračnice zarasle u travu,
željezo se ljušti u boji hrđe
kao koža koja se neprestano mijenja.
Nekad tutanj vlakova
bio ritam dana i noći,
sada samo voda ispod
nosi odjeke koji se ne vračaju.
U njegovim rebrima gnijezde ptice,
u pukotinama raste mahovina,
a svaka zakovica šuti,
kao da pamte težinu što je nestala.
Most ne vodi nikuda,
ali i dalje spaja dvije obale,
u tišini koja je teža od čelika.
Pesem je objavljena v mednarodnem zborniku MOSTOVI PJESNIKA, za katero sem dobil srebrno diplomo.
Zapuščeni prostori, ki navdihujejo ... čestitke,
lp, Ana
Hvala Ana za podčrtanko in za čestitke. Čeprav svoje pesmi objavljam v Slovenščini, sem to pesem objavil v jeziku v katerem sem rojen in v katerem je tudi objavljena v zborniku Mostovi pjesnika. Posebej sem bil vesel srebrne diplome, ker nisem imel namena sodelovati, sem se po sprejetem emajlu, da je zadnji dan za pošiljanje pesmi, odločil, da pesem napišem in jo pošljem ne glede nato ali bo vredna objave.
Lep pozdrav! Ramiz.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Žiga Lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!