Moje pajčevinasto srce
ve, da sanje nekje še živé.
Moje pajčevinasto srce
še upa, čeprav več ne sme.

Riše si cvetje in trate zelene,

samoroge s krili, prste prepletene,
sanja o vilah in morskih sirenah,
pošlje še kdaj kanček sreče po venah.

Vidi še svet, ki moral bi biti –
kdo prepleta in drži sive niti,
kdo prirezal mu bela je krila,
kdo je kriv, da zadnja ura mu ni še odbila.

Zdaj sanja in hodi po svetu, ki ni zanj,
čuden, ker on najraje imel bi manj.
Skrivaj bi naselil se v temò, med ljudi,
srečo in ljubezen prižigal bi.

Rok Leš