Morala sem se izkazati, da bi dobila pianino. Mama je zanj vzela posojilo in vanj položila zaupanje, ki je tehtalo več kot denar. Za klavirski stolček ni ostalo, a mi ni bilo mar. Ko sem igrala, sem sedela na pisarniškem stolu, razmajani klopci ali kakšnem kosu pohištva, ki se je pač znašel pri roki. Včasih se mi zdi, da je prav ta skromnost učila moje prste — kot da bi pianino meril moje potrpljenje in želel vedeti, koliko nežnosti in vztrajnosti nosim v sebi.

Leta so se nabirala in z njimi želja po Thonetovem stolčku: tisti tanki, ukrivljeni eleganci, ki diši po starih salonih in lahkih melodijah. Našla sem ga v starinarnici na Starem trgu. Bil je utrujen, z razpokami, ki so iz polteme pripovedovale zgodbe o njegovih nekdanjih domovih. Lepota, ki se je že preveč nagibala v žalost, da bi jo lahko vzela s seboj.

Nedavno so prijatelji prodali svoj pianino, morda staršem kakšne deklice, ki bo šele odkrivala, kako se svet odpre, ko prsti prvič najdejo prave  tipke. Vprašali so me, ali želim njihov stol. Podarjen z veseljem, preprosto tako. Ni Thonet, nima sanjskih oblin, a je okrogel in z usnjenim sedalom se tiho zavrti kot spomin, ki pride in odide, kakor se mu zahoče. V tem vrtenju je nekaj toplega: občutek, da se včasih življenje obrne točno takrat, ko prenehamo iskati. Nenadoma je vse na pravem mestu: pianino, stol in moji nekoliko okorni prsti, ki občasno še ujamejo note večno mlade sonatine.

v krogu vrtenja

v meni dozoreva mir —

nota obstane

nemesis