ob svitu se z mestom žarek igra
nebo že prebuja z roso oba
ni megle, prevzame cesta me stkana
kako je vedra in bela Ljubljana

vedno toplejša, še ko dežuje
s pletilkami na najini blazini zasnuje
in vrtiljak zažari v moji glavi
kadar se tvoja topla roka pojavi

in moja beseda prevzeta zastane
med vrstice igrive so misli dodane
zavrti hitreje, ljubeče poženi
zakaj razmišljaš, ljubezen, stisni se k meni

je želja vse večja, kot najina luna diši
ko v mestnem jedru telo pepeli
pred nama polzeče in vlažno tančica beži
z mehkim naju dežjem Ljubljana kropi

razgreta potrgava rdečo odejo
zavzeto odstirava zdolgočaseno prejo
ne izstopim, vrtim se, se k tebi obračam
in okna odpiram, ljubim, se vračam

obstajaš, ljubezen, me v svežem rastju razdvajaš
me kot sočno breskev na rimski cesti razvajaš
ješ mojo kožo, Ljubljana se lušči
in najino pesem igra pod napušči

v naročju se spiraš med stegni z dlanmi
razcepi samoto, ledenik naj skopni
nabreklost mojih usten spustiva v potoke
glej, najina reka Ljubljano preliva med zvoke

se najina strast začarano veča
da vrtiva se še, vedno bolj koprneča
ob reki, prek mosta, med krošnje kot zarja
kot reženj svetlobe z ljubljanskega barja


malce sem nora in zaljubljena vate ...

sheeba