Megla se razblini, ko ga izlušči tišina,
tišina dobi obliko, ki jo on res predstavi.
Svetloba obsije pot, ki je nihče ne izbriše
in koraki postanejo lahki, jasni, brez sledi.

V njegovih mislih znova se dviga megla,
dan izgubi obliko, beseda postane resnica vsa.
Drevesa iztegujejo veje v meglo,
kot tavajoči duhovi segajo globoko v okolico.
V očeh mu stoji dvom, prepleten z upanjem,
kot da čaka tvoj odgovor, tvoje razumevanje.
Ko stopiš bližje, se svet umiri, spet je varen —
pri tebi najde jasnost, moč in pogum neizprosen.
Resnično potrebuje le, da ga sliši tvoja bližina —
megla se razblini, ko ga izlušči tišina.

Ko stoji tam, nekoliko izgubljen,
je kot list v vetru, rahlo izvzet in zamaknjen.
Svet pred njim spreminja barve in poteze,
in ti postaneš smerokaz, opora brez obveze.
Kapljice megle se zbirajo na tvojih laseh,
na ustnicah tvojih zamira nasmeh.
Ne pove veliko, a tišina govori glasneje,
vsak dvom je prošnja, da ne prideš kasneje.
Ko mu odgovoriš, se pot spet sestavi —
tišina dobi obliko, ki jo on res predstavi.

V njem se prepletajo misli, skrbi in želje,
a korak naprej vendarle zadiha svetleje.
Poti pred njim so strme, a tvoja mirnost jih zgladi,
tvoj glas mu polagoma vrača dvom strasti.
Tvoje misli se podijo po meglenih poteh,
večni mraz te stiska po kosteh.
Ko mu daš prostor, najde moč, ki je prej ni poznal,
in skupaj odkrijeta, pot po kateri je stopal.
Takrat se pot pred vama na novo zariše —
svetloba obsije pot, ki je nihče ne izbriše.

Na koncu ostane pot, ki jo gradita oba,
počasi, zanesljivo, le korak brez ugovora.
Iz vprašanj zraste bližina, iz poslušanja mir,
iz tvojih besed most, ki zdrži vsak nemir.
Tvoja zgodba se kot sonce dotakne srca,
kompas v njegovi roki najde pot za oba.
Ni več izgubljen, le previden na poti,
a zdaj ne hodi več sam — ti mu greš naproti.
Ko zaupanje dozori, svet okoli zažari —
in koraki postanejo lahki, jasni, brez sledi.

Tomaž Jevšenak