kakor miza ravna Zemlja


pišabc
Piš, ki ureja

razvlečeno dolgočasje
okruškov svetlobe
               lebdečih vmes          (-tu)
v odsotnosti misli,
ki je vedno kaotična,
            bolečina neizbežnega (konca)

objema zledenele sape,
ki od znotraj razreže
grleni smeh praznih obljub.

Ni to odmik od poraza
niti pomik v globino
s tezo o ravni Zemlji,
prelivajočo skozi medprostor
galaktične zgodbe
s porogljivim zvončkljanjem
novih idejnih zablod.


V ravno pravem omizju,
podrejeno razmerju stranskih gravur,
gladka, svetlikajoča se,
ravna miza molči z namenom,
težko razumljivim
njenim lesenim nogam...

...katere ne vidijo,
kako na drugi strani
v onostranstvu drevesnih letnic
poskakujejo pisane kroglice.


Nešteto jih je
in številka še raste,
ker zares malo jih vidi,

kakor da priče smo
dobro pitanega prašiča,
osirotelega po krivdi človeka.


Danes ne skakljajo več
velikonočni zajčki
v laboratorijskem čokoladnem grmu,
temveč čisto prave pisane kroglice.


Kako zelo kaotična uprizoritev
ob stokih vzhičenja
odigrana poteza - skok,
ali odskok in preskok, trdi naskok,

nima šahovske elegance


Tako zelo so očarane
odbito rdeče, kričeče zelene, v duhu vijolic,
še ognjeno rumene nad lastno podobo
- kljub (bodočim) tisočerim posnemovalcem (iz občinstva) -
da so slepe za vse drugo,

                 kar si zasluži vodilno mesto  (prvo vrsto)
v parterju ljudskih prigod.


Pač kroglice imajo oblo naravo;
skakljajo do onemoglosti.
A glej ga zlomka,

Kadar ničla iz imenovalca

se znajde zgoraj v števcu,


neskončnost lesene mize
hipoma neznatna postane.


Dotlej živahne poskočnice zajame obup,
ko padajo
in padajo
in padajo
in propadajo
in padajo skozi nič

 

Zdaj brez trdne opore
(resničnosti) mize,
ki jo “zavezanih oči”
sploh niso zaznale.

Meni izgledajo mizerno vsaj toliko kot mizogonija.

 

O tem kaj je zlata, vijolična, modrikasta
z belim pridihom svetloba
žal ne vejo prav nič.

Zlati nakit, pomladna vijolica,
modri valovi in bele snežinke...
... to ni to... ali je to (res) to

 

IZvej ! (ašvatthe)
če zmoreš,
uzri svojo samobitnost.

čas odmiranja iluzij je napočil

RAjko Jerama

Nada

Poslano:
07. 12. 2025 ob 12:17

Plasti časa se nalagajo ... naša je zelo krhka.

Zastavica

RAjko      Jerama

Poslano:
07. 12. 2025 ob 12:26

Dopuščam da bo ta pesem razumljena na sto različnih načinov
-  in se spodobi in je pravično da je tako -

odvisno od bralčeve poglobljene pozornosti
in stabilne podstati - njegove zavesti.

Nastala je kot slap in ne kakor zajezena voda (skrbno oblikovana
v obliko verzne metrike z vedno novimi popravki),
zato, če menite, da je kjer koli potrebna drobnih ali večjih popravkov,
bom preučil vse vaš poslane predloge, in bo pesem nazadnje še bolj imenitna
ne samo po vsebini ampak tudi obliki.


Nada, hvala za vtis
Mirko ;-)

Zastavica

branka

Poslano:
07. 12. 2025 ob 12:42

Rajko, lahko bi iz vsake tvoje kitice napisala novo pesem.

Lahko pa bi te obtožila mizogenije in sva v realnem glupem svetu ničevosti.

Odličen si!

Zastavica

francitraven

Poslano:
08. 12. 2025 ob 20:39
Spremenjeno:
08. 12. 2025 ob 20:40

Rajko zelo, zelo poučna!....

tole mi je pa še najbolj všeč:

težko razumljivim
njenim lesenim nogam...

...katere ne vidijo,
kako na drugi strani
v onostranstvu drevesnih letnic
poskakujejo pisane kroglice.

pripomba: in res so ene rudeče(od sramu!)


Zdaj brez trdne opore
(resničnosti) mize,
ki jo “zavezanih oči”
sploh niso zaznale.

to je res to!

(brez zavesti ni opazovanja, vprašanje je kako se kvantni svet-svet čudnosti, odzove na našo "realno" čudnost(eksperimentiranje), pa vseeno velja reklo:Svako lice, ima svoju istinu!"

Mene se je pesem dotaknila, osvetljuje problem človeškega dojemanja realnega sveta.!

Prijeten večer ti želim

lp!

Francelj

 



Zastavica

RAjko      Jerama

Poslano:
11. 12. 2025 ob 03:27
Spremenjeno:
11. 12. 2025 ob 03:31

Hvala za vajin odziv, Branka in Francelj,


ja, Francelj, misli, zajete v tvojih pesmih in aforizmih so zame jasen dokaz,
da dokaj dobro dojemaš tudi moj občasno bolj abstrakten pesniški jezik.

V tej pesmi kroglice niso samo omejeni posamezniki, ki se iz dneva v dan
ponavljajo, četudi so morda športni šampioni, denimo naši skakalci.
Namignil sem, da človek, ki rad znanstveno eksperementira z drugimi bitji,
lahko zelo hitro postane isti poskusni zajček te "zveličavne znanosti", pogosto oropane etike.
Govori o kletki telesa in uma, ki zaradi stalnega brbotanja misli, ne dovoljuje
pogleda "na drugo (gornjo) stran mize, onkraj razuma, v subtilni svet tišine zavesti.

Nenazadnje pa sem želel poudariti minljivost in majhnost človeka (kroglice) v primerjavi z neskončnostjo vesolja ( (neskončna) miza), zato si  lahko bralec kroglice razlaga tudi kot planete in še večja nebesna telesa.


To sem želel povedati

 lep dan še naprej

Zastavica

Milan Žniderič - Jošt Š.

urednik

Poslano:
12. 12. 2025 ob 13:06

Izredno zanimiva in zelo prepričljiva pesnitev, ki ima razkrite in prikrite sloje. Kar omogoča vračanje in različne perspektive. Odličen tudi naslov! Čestitke!

Milan Ž. - Jošt Š.

Glede pesniškega jezika pa mislim, da bi se morda lahko popravila in s pesmijo poenotila tudi tista peščica verzov, ki zvenijo nekoliko arhaično, npr.: v nevidni dih spremeni

Zastavica

Kamena Strela

Poslano:
18. 12. 2025 ob 09:29

Zelo nenavadna in posebna pesem, tudi sliki sta nekako futuristično preroški.

Lp, Kamena Strela :)

Zastavica

Ivan Gaćina

Poslano:
10. 01. 2026 ob 22:02

Iluzije svijeta su svuda oko nas, umotane u celofan...

A katkada smo slijepi da bismo vidjeli taj celofan...

Lijepa i evokativna pjesma.

No, kako je tekst ispod slike uspio ostati nevidljiv? ;-)

Lijep pozdrav,

Ivan

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

RAjko      Jerama
Napisal/a: RAjko Jerama

Pesmi

  • 07. 12. 2025 ob 12:08
  • Prebrano 369 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 253.71

Zastavica

Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!