Pozdravljam te, jesen!

Kako so krasni tvoji dnevi,

ko iz meglenih se kopren

povidijo vrhovi beli -

pozdravljam te!

Dočakal zlati tvoj prihod,

dočakal hladna jutra, zore

in zvezd prepoln nebesni svod,

ki čuva naše sinje gore,

dočakal sem te spet!

Ko veter tvoje pesmi peva

in boža bilke naših trat,

vsak list v krošnji se odeva

v zlato barvo in škrlat,

je lepše sploh lahko?

Ko solznato nebo

ovija se v večerno zarjo,

potihem, prav lahnó

zatone sonce v temno daljo

v pozdrav toplejšim dnem ...

Pozdravljam te, jesen!

Čeprav se krajšajo ti dnevi

in kmalu mine tvoj sijaj,

ostani, prosim, v naši sredi,

ogrej naš dom in rodni kraj

še vsaj za kakšen dan!

A kadar šla boš čez planjave,

drugam odnesla sonca žar,

ozri na naše se dobrave,

ne zabi jih nikar -

ne bom te zabil tudi jaz.

Zvestó bom čakal, da obraz

uzrem spet tvoj v cvetlicah drobnih,

da spet objameš našo vas,

ogreješ srca naših skromnih,

a rádostnih ljudi,

to moje si srce želi.

Takrat na travniku počakam,

da zliješ name sonca žar

in prav bogato ti poplačam,

prepeval bodem kot vsekdar,

slavil te dan za dnem:

pozdravljam te, pozdravljam te,

oj, ljubljena jesen!

Tomaž Berginc