čutenja se porajajo

kot plesni koraki -

v prestopih, sestopih, odrivih -

zunanji svet in notranji svet

igrivo lovita ravnovesja

na robovih nihajočih

krožnic

mater, kaj ti to naredi �

da potem padeš noter,

v središče vibracij,

v sveti svet tišine,

pa v magijo jezika hkrati,

in odpiraš okrogla ladijska okna -

daješ sebe ven

in jemlješ v svoj notri -

premike v pretrese,

v pahljači perspektiv,

an, ban, pet podgan -

ne tič, ne miš, ti loviš.

plameni drstijo

v notranjem ritmu,

odsevi lijejo v album,

vezice za prtljago,

ki skrivajo nekaj več

za še en jutri.

s seboj nosiš

klinčke,

obrneš težišče v vdih,

v sidro,

v gomazečo rdečo kri,

v nemirno, divjo čistost,

ki s krili motovili

po drobovju.

na avtocesti sobivanj

prisluškuješ vzporedjem,

brez groze belega papirja,

v sladki muki izpostavljanja

sestavljaš trganko

tvojih - mojih dni,

v mehkobo objema.

za lapidarni pogled

puščaš besedi prostor,

dopuščaš glasu odmev

za radost pesmi.

kot otrok vedno znova

šivaš raztrganine v umetnine

in vzneseno momljaš

neke zimzelene melodije,

ki se vpijajo v niti,

niti, ki vlečejo skupaj.

zvok bolera v ozadju - 

ta vrvohodec na temni tvari -

para, trga, raztrga prostor.

v kozmičnem plesu

vsrkati vse,

razpršiti se

v vse �

fionapanmor