V zeliščni vrt, s cvetjem tih obdan,
stopim, kjer vonj poleti dušo mami;
tam v senci sedi bled kot prvoobran
duh, ki s tihoto šepeta med nami.

Njena polt trepeče v svelobi bledi,
kot roža, ki je v mesečini bledi;
v očeh pa temnomodra iskra ždi,
kot ogenj, ki iz skritih globin vzkali.

Ko zrem v ta plamen, zreta name vneto
in v srce zareže mil, a čuden žar;
kot da bi hotela dvigniti me vzeto
med sanje, kjer prebiva večni dar.

O, skrivna prikazen pod listjem stara —
tvoj pogled v meni luč in temo para.

Tomaž Jevšenak