
Po dolgem času sva se zopet srečala
Šla sva gor v skalni svet
Vsak od naju je svojo resnico nosil s seboj
Skupaj sva pa nosila najin nič
Ti z novo trofejo jaz z novo izkušnjo
Očitno te osamljenost dolgočasi
Ali si moral porabiti ostanek modrih tabletk
Da ne gredo v nič ker draginja pa to
Sredi sončnega dneva med čarobnostjo
Pozlačenih macesnov me zadane ideja
Ideja ki obeta
Pa jo stisnem v levo dlan da pulzira
Da se ne prehladi da živi
Hladna ideja hladen ti in hladna večerja
Ne nočem si pokvariti tega lepega dneva
Nazaj sem sestopala s praznino
Ki je nihče ni uspel zapolniti
Včasih moteče zazeha zaradi
Neznosnega tuljenja lačnih emocij
Možgani mi pa kot pazniki zloglasnega zapora
Po kapljicah zlivajo mrzlo vodo za vrat
Mogoče je življenje res šlo mimo naju
Vendar emocije še naprej
Z neko čudno vztrajnostjo
Delajo počepe
In vanj zmečemo ogromno reči, ki jih nikoli ne bomo rabili.
Hvala za dotik. Lepo bodi.
Branka,
včasih je nahrbtnik res že skoraj pretežak. Ampak pogumno naprej!
Lepa pesem z lepim sporočilom.
Lep pozdrav, Dejan
Po navadi, da slučajno ne bi bilo premalo,
si vedno naložim več, če pa je dosežen
cilj še dobro opisan, vseeno lahko
prenesem...
Dejan, Svit, hvala za dotik.
Naj bo v vajinih nahrbtnikih čim več zanimivih reči.
Tudi mene je pesem nagovorila, le tale verz bi spremenila:
Mogoče je življenje res šlo mimo naju šlo
Premisli in če želiš, popravi,
lp, Ana
Ana, sem popravila. Hvala za nasvet.
Lepo bodi.
Čestitke k pesmi razdalj, ki se začuti od blizu ...
lp, Ana
Ana, hvala. Te podčrtanke mi šepetajo: piši naprej...
Lepo bodi, mogoče se pa v kratkem tudi objameva.
Bravo Branka za ta izpovedan sprehod.
Lp, Caki
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: branka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!