Stojim na griču. Čakam.

Zdi se kot sanje, a morda niso.

Sočne trave mehčajo pokrajino,

ozračje je popršeno s pastelnimi atomi svetlobe.

Zagledam jo. Prihaja mi naproti.

Je kot sodnica, a ni človek —

sijajna je v svoji luči —

Ustavi se pred mano.

Njeno bistvo cvrči v ognju molekul razbeljenega stekla —

ne vem, zakaj se ne bojim žarenja —

Proti meni iztegne roki.

V eni dlani drži gnilo, v drugi čvrsto jabolko.

Med žarkastim migetanjem izreče sodbo:

»Ljudje lažje zavržejo slabo, kot zapustijo dobro.

Toda brez opuščanja viskoznosti, gibkost ni mogoča.

Kakor ti dve jabolki, tudi v tebi obstaja nekaj

trohnečega in plodnega.

Zlezli ti bodo skozi popek,

izrezali nagniti del —«

Roki ji zdrsita ob telesu in jabolki

se zakotalita proti meni.

»Povej mi, si pripravljena

plačati ceno preobrazbe?«

Nepremično stojim. Tehtam.

Čutim toploto magneta,

stopim naprej

in naprej —

V objemu se talim,

spreminjam obliko.

Maša Šemrov