
To je moja lira,
tri strune ima,
drobcene kot zrno pšenice, raztreseno v viharju.
Prva struna zatrepeta žalostno,
kot pesem ščinkavca.
Druga šepeta v noči,
ko veter ne zaspi.
Tretja struna nosi pesem v srcu,
ki se ne razodene v besedi.
In reka buči s svojo vodo
in steka se proti snu.
Jaz pa, z vonjem pomarančnih cvetov,
plešem s svojim spominom,
medtem ko me zrak objema
in mi šepeta na uho:
O sanjač, ne dopusti,
da bi ljubezen v tebi zaspala.
Zanimiva pesem, čestitke! (Če ti je kdo pomagal pri prevodu, bi ga/jo bilo dobro omeniti),
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!


Napisal/a: faeq
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!