Iz globine sebe
Iz globine sebe
Počasi, počasi potonem v svojo tišino.
Čutim, da besede ne potešijo mojih slutenj.
Oddaljujejo se, bežijo od mene.
Glas se je spremenil v šelestenje listov
in vse, kar je izrečeno, je zgolj zvok.
Ker mnoga ušesa ne slišijo melodije.
Svet nam ni naklonjen,
a na vsaki zemlji ne zraste mogočno drevo,
in med srcem in razumom
je vedno razdalja, ki je popotnik.
To niso sanje, ki bi bile vredne zapisa.
To je sporočilo iz globin -
iz notranjosti. Tiste, ki ubija.
To je pa zelo lepo.
Gledam drevesa ki so priča
Vseh zgodb in še kar rastejo
Njihove krošnje in velikost.
Ne morejo zbežat to jim je
Usoda. Lepota in čistost je
Tisto kar imajo.
Lep pozdrav
Irena
Popravi le:
Počasi, počasi potonem v mojo svojo tišino
Predlagam tudi vejico namesto prvega pomišljaja. In vejico za besedo "drevo,"
Milan Ž. - Jošt Š.
Tudi prevod pesmi, kot opomnik. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: faeq
- 02. 12. 2025 ob 09:39
- Prebrano 318 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 64.39