Da bi odleglo,

se pečaš z gluhoto -

z gluhoto, ki te izcuza

do puščav,

do pogubnih pokrajin

molčanj.

In se obesiš za

surove poglede

kot poceni dekor,

nalepljen na trde stene

vseh,

ki jih je še strah

zakopanih, poteptanih,

potlačenih zgodb;

vseh,

ki se boje tavati

v goloti k lepoti;

ki se cvileče držijo

okopa in plota,

dokler ta še stoji.

In te ni strah tavati

v goloti k lepoti,

prek tolažb, tja v daljo

široko,

prek pasje zvestobe

v pesmih, ki jih piše

kri spomina

s polnim trebuhom

suhih solz,

tja visoko nad nebo,

kjer ne beračiš

za prgišče bližine,

za roso sprejetosti,

ki poteši neznosno

lakoto vseh

odprtin.

Ker te ni več strah romati

v goloti k lepoti -

tja v daljo široko,

tja čez nebo visoko.

fionapanmor