1. VHOD V SOBE, KI SE DELAJO, DA SO

ANONIMNE

Kamera drsi po hodniku,

kot bi bila pijana od možnosti.

Vlažna svetloba kaplja po stenah

in dela vtis,

da je tu že vsak kdaj izgubil del sebe.

Ali pa ga je našel -

kar je še hujše.

Ti stojiš naslonjena na podboje,

kot reklama za nevarnost.

Oči polzijo po meni,

ne kot povabilo,

ampak kot inventarizacija plena.

Tvoj nasmeh reže kot montažni rez,

ki vrže gledalca iz ravnotežja.

Nič ne rečeš.

A kamera ujame,

kar v resnici govoriš.

2.NOTRANJOST. SENCE, KI SO PREBLIZU,

DA BI BILE NAKLJUČNE.

Miza je neurejena,

s cigaretnim pepelom,

ki se uporablja kot interpunkcija

v stavkih, ki jih nočeva dokončati.

Zavesa trepeta kot priča,

ki bi najraje molčala.

Tvoja roka se premakne

v kadru,

počasi,

kot bi se zavedala,

da vsak centimeter

pove več,

kot bi cenzorji dovolili.

Dotik ni prikazan -

kamera se ga ne upa približati -

a senca pove vse,

kar bi posnetek preveč razkril.

Tvoj glas pade name,

nežen kot obtožba:

"Ne misli, da bo to dobra ideja."

Smeh, ki sledi,

je bolj povabilo

kot prošnja.

Čas se vleče,

kot da bi ga hotela natezati,

dokler ne poči.

3. ZAPRTI PROSTOR, ODPRTE NAMERE

Stoli so prevrnjeni.

Zdi se, kot da so se vdali prvi.

Kamera švigne mimo njih

in najde naju sredi prostora,

kjer se napetost kopiči

kot elektrika pred nevihto.

Tvoje oči so raztrgane z ironičnim leskom,

kot bi si pravkar izmislila greh

in bi komaj čakala,

da ga patentiraš.

Moje misli se lomijo,

zato jih raje izklopim.

Glasba v ozadju je preglasna -

ali pa premalo.

V vsakem primeru moti,

kot vse, kar naju ločuje

od nečesa,

kar bi lahko postalo škandal

v kateri koli drugi sobi.

Ti se skloniš.

Kamera ostane visoko,

bojazeča in krhka,

in le zabeleži gibanje

v odsevih na steklu:

nakazano, neizrečeno,

a dovolj jasno,

da bi moral tehnik za luči

zardeti.

V prostoru se zgosti zrak.

Niti eden ne naredi koraka nazaj.

Niti eden ne želi.

Zato se svetloba končno odloči,

da sva dovolj zrela za temo.

Počasi ugasne,

kadri se zlepijo,

zvok odpove,

in ostane samo dihanje -

dovolj glasno,

da razumeš,

kaj se dogaja izven okvirja.

Taras Miller