Sem kot slepec na ladji,
sredi oceana;
sem kot romantičen film
brez ekrana;
sem kot travnik v vetru,
in je trava poležana;
sem kot gozd pozimi,
in v njemu je koča zaspana.

V meni je skladba
še vedno ne končana;
v mislih se mi zbira
beseda ne izbrana;
v očeh se mi zrcali sonce,
a na tleh je jutranja slana;
moje telo izžareva ljubezen,
a ti si še vedno sama.

Sem kot reka v mraku,
ki išče svojo strugo;
sem kot ptica nad dolino,
ki leti v pogubo;
sem kot pesem brez refrena,
ki v mraku kliče k tebi;
sem kot noč, ki nosi zvezde,
a jih sama ne razume.

Sem kot jutro brez jasnine,
ki čaka, da se zbudi;
sem kot veter brez smeri,
ki ne ve, kako naj utiša dni;
sem kot srce na pragu,
ki bije, skrito pred teboj;
sem kot čas, ki me pogublja,
ko ga meni vedno manj ostaja — tebi.

Tomaž Jevšenak