Včasih hodimo vsak po svoji poti

razpršeni kot iskre v temni sobi,

a ko se ustavimo,  opazimo,

da svetloba prihaja iz istega ognja.

Nekdo zmore dvigniti breme,

drugi zna videti dlje,

tretji tiho drži trenutek,

kot da je s krhkega stekla.

Pogledi se nam ujamejo,

roke najdejo ritem,

skupaj ustvarjamo svet,

kjer je mogoče skoraj vse.

 - Ne zaradi popolnosti,

 temveč zaradi povezanosti.

Ronja