
Že ko sem mislila, da duše
so ostale nenaseljene,
v središču mojega miru
se je odvijalo bojevanje.
Srce tepta razum
in odkriva nove sanje;
v tišini sem zaznala šepet,
srečala me je milina
sočutnih besed.
Mavrica na mojem nebu
znova pušča barvni sled.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Iris Ivanuša
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!