Rekel si nekaj, kar se je slišalo kot:

vedno lahko računaš name.

Bilo je poletje.

Svetal dan je odtekal skozi žaluzije,

razčesaval nakodrani telesi.

Ko sem zamižala,

se je resničnost zlila z bombažno svetlobo,

ki se je ujela pod veke.

Zdaj sedim na postelji,

strmim v snežinke ­­­—

razcefran bombaž nemo zasleduje tišino

med nama, v hipnotičnem padanju

lovi brezčasje —

Kaj je večja izmišljotina:

v spomin zataknjen dotik

ali

hladna praznost sedanjosti?

Srce je bilo

ustvarjeno,

da ljubi,

da ti ga nekdo zlomi in

da ga s pomočjo discipline misli spet sestaviš —

je gotovo druge nekoč učil šaolin.

Med prsti manem poletno obleko,

blago s potiskom

nedokončanega vzorca kapljic

paisley —

solze na tkanini resničnosti.

Maša Šemrov