Poznam žensko
Poznam žensko,
ki vsak večer lepi
majhne pisane kamenčke
na vzglavnik iz posušenih trav,
na katerem potem cele noči sanjari
o kastratih s toplimi, želatinastimi očmi.
Poznam žensko,
v kateri še vedno
živi spogledljiva deklica,
ki se boji, da bi jo vsevidni mesec
zalotil ravno takrat, ko se pripravlja,
da bo naskrivaj krvavela.
Poznam žensko,
ki zbira besede:
tiste lepe, nevsakdanje,
da bo nekoč z njimi
dokončno prepletla
dolgo kito svojih srebrnih,
nikoli povsem razmršenih las.
Poznam žensko,
ki z baržunasto krpico
vsak dan skrbno polira
nihalo velikanske ure,
ki boleče tiktaka
v okovju njene velike
in pričakujoče medenice.
Poznam žensko,
ki namesto ljubezni
hira v pričakovanju razumevanja,
ker se boji, da bi robati ptiči
s svojimi mesnatimi kljuni
preveč kričeče in odmevajoče
obarvali njen sivkast, čipkast
in skrbno zlepljen mozaik.
Poznam žensko,
ki se počasi spreminja
v brezhibno izklesan kip
in z vročičnimi očmi pričakuje,
da se bodo obiskovalci njene galerije
navduševali nad zlikanimi gubami
njenih mrzlih, simetričnih oblačil.
Poznam žensko,
ki to več ni,
saj je že zdavnaj pozabila,
kako hropeče lahko vroča sapa
iz nozdrvi velikega, nemirnega bika
ogreje bledeče in srbeče izpuščaje
njene vlažne, a speče spominčice.
ki vsak večer lepi
majhne pisane kamenčke
na vzglavnik iz posušenih trav,
na katerem potem cele noči sanjari
o kastratih s toplimi, želatinastimi očmi.
Poznam žensko,
v kateri še vedno
živi spogledljiva deklica,
ki se boji, da bi jo vsevidni mesec
zalotil ravno takrat, ko se pripravlja,
da bo naskrivaj krvavela.
Poznam žensko,
ki zbira besede:
tiste lepe, nevsakdanje,
da bo nekoč z njimi
dokončno prepletla
dolgo kito svojih srebrnih,
nikoli povsem razmršenih las.
Poznam žensko,
ki z baržunasto krpico
vsak dan skrbno polira
nihalo velikanske ure,
ki boleče tiktaka
v okovju njene velike
in pričakujoče medenice.
Poznam žensko,
ki namesto ljubezni
hira v pričakovanju razumevanja,
ker se boji, da bi robati ptiči
s svojimi mesnatimi kljuni
preveč kričeče in odmevajoče
obarvali njen sivkast, čipkast
in skrbno zlepljen mozaik.
Poznam žensko,
ki se počasi spreminja
v brezhibno izklesan kip
in z vročičnimi očmi pričakuje,
da se bodo obiskovalci njene galerije
navduševali nad zlikanimi gubami
njenih mrzlih, simetričnih oblačil.
Poznam žensko,
ki to več ni,
saj je že zdavnaj pozabila,
kako hropeče lahko vroča sapa
iz nozdrvi velikega, nemirnega bika
ogreje bledeče in srbeče izpuščaje
njene vlažne, a speče spominčice.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 20. 11. 2009 ob 08:23
- Prebrano 1807 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 811
- Število ocen: 22
