Slišim, da nekdo zvoni;
ne odprem, ker nisi ti.
Tiho se pod deko skrijem,
še čez glavo se pokrijem.

On pri vratih kar stoji...
Vztraja, vztraja in zvoni.
Jaz odpreti mu ne grem;
nisi ti, to zdaj že vem.

Kdor le hoče, naj zvoni;
tebe čakam, tebe ni.
Jaz v temi kar ležim,
delam se, da trdno spim.

Zdaj pa slišim ga oditi:
končno nehal je zvoniti.
Pustil mi je sporočilo,
eno kratko obvestilo:

Če kdaj slišiš, da zvoni,
nič ne hiti, mene ni.
Nič ne čakaj, me ne bo;
sem na poti v Nebo.

Katarina Ambrož