Odšla sem na travnik, iskat življenje,

odšla sem na travnik, mogoče po lilije.

        Tedaj sem ga ugledala, mirnega

         in nežnega, tam, med lilijami, 

         ja, prav tam.

Izstopal je izmed lilij, kot rumenjak iz beljaka,

deloval je pristen, pristen in močen.

V hipu ga vzljubim, odnesem domov,

tisti dan sva se komaj spoznala, 

a ponoči mi je že šepeče govoril skrivnosti.

          Potem pa nastopil nemiren je dan,

           ki naj bi prinesel življenjsko spoznanje,

           a jaz sem bila le zlomljena.

Ko namreč sem drugim povedala zanj,

so pljunili v tla in dejali:

           " Fej, to je le ščurek, ti trapa, poglej,

              lilije bele, dišeče, cvetoče, popolne...,

              te bi morala vzeti, ne ščurka imeti! "

Ščurek? Tako se to kliče? 

Zveni mi grdo, umazano, šibko.

Tedaj ga silno zasovražim, vržem ob steno,

s škornjem pohodim.

               Danes me lilija gleda iz vaze, 

               smeje se z mano in počutim se dobro.

Danes se ščurek joče na travniku,

lilija moja bo namreč že jutri umrla.

               Danes je jutri, lilija se ne smeje več

               in počutim se prazno.

Kje je moj ščurek, majhen a močen,

majhen a moder, majhen a večen?

               Stečem na travnik, iskat življenje,

               stečem na travnik,

               po ščurka med lilijami.

Žabji_Goslač