Na sončni plaži kanglica živi igriva,
z mivko si postavi hiško, majceno in živo,
v njej zdaj škrat prebiva, droben in zaspan,
ki skozi okno gleda ven – na modri ocean..

Ko večerna luna tiho na nebo pripleza
škratek brž iz svoje hiške ven prileze,
se raztegne in počepne, malce telovadi,
potem pa hitro v noč, na plažo se odpravi.

Zbira školjke, pisane uhane
pločevinke, prstane, kovance,
vse kar ljudje pustijo na obali,
škrat vidi v vsem bleščeče te zaklade male.

Ko vstane dan in veter tiho dahne,
škrat zaklade v kanglico pospravi tiho, rahlo,
potem pa se v svojo hiško spet počasi skrije, da z jutrom
v svoji kanglici zaklade nove spet in spet prebira.

Tomaž Jevšenak