Vedno ko se zazrem v nebo
kar naenkrat se mi zdi vse tako lahko
bolečina zavedanja zbeži
začudenost nad stvarstvom jo nadomesti.

Ali je pomembno le to
da enostavno smo
ali je resnica drugačna
nedojemljiva in mračna.

Utrinek preko neba odhiti
zopet mi začudenje vzbudi
izkušenj in znanja polno življenje
zdi se kot nepomembno hitenje.

Kje je tista otroška radovednost
nadomestila jo je navadna nevednost
želja po znanju odide
nenaden občutek umrljivosti me obide.

Kaj je res in kaj ni
kdo lahko na to vprašanje odgovori?
Kaj je tisto kar mi daje hotenje
da dosežem duševno razsvetljenje?

Duša krvava od krvi
ne daje mi več moči
da pridem tja
kjer golo dejstvo dejansko nekaj velja.

Simon