Že od malega, vajena globokih misli,

si je obljubila
dodati svetu kapljo lepote,
tja, kjer je še ni bilo.

Seveda je razumela,
v to sploh ni dvoma.
Še Matej 7,6 ji je pritrdil.
Pa vendar …

Zjutraj iz postelje skoči,
namočena v pigmalionskem potu
po neprespanih nočeh,
stkanih iz upov in načrtov,
kako lahko še bolj zasije.

Ponovno stopi na oder
v skrbno izbranem pisanem kostumu
in pleše.
Vsakič z novimi koraki,
novimi gibi,
v zanosu,
prelivajoč celotno svoje bitje
v povabilo
odsotni publiki.

Kot tolikokrat prej
pogledi ostanejo nizko,
rilci zakopani v blato.

S tem spoznanjem se sesede,
prelije v bolečo razsežnost
svojega neuspeha.

In evo je spet,
v kotu,
načrtuje nove korake –
s starim optimizmom,
da bodo svinje
nekega dne
zaradi njenega sijaja
vseeno
dvignile pogled.

suverena