Še kako dobra znanka,

ki bi se ji na ulici izognil,

je blokada navdiha,

ki čez puščavo obupa

za lase vleče besede

brez odmeva.

In to ne na seksi način.

​Prileti pa kdaj,

redkeje kot komet,

tudi obdobje,

krajše od življenja

muhe enodnevnice,

ko se ideje zaletavajo

v moje majhne možgane,

kot kozorogi

v bitki 

za parjenje.

​V tem dobitku loterije,

se kot zavaljeni grof v kadi,

ko njegova sestradana

vojska krvavi,

namakam prav te dni.

Je preveč lepega dar ali prekletstvo?

​

Lahko bi pisal o tem,

da nisem človek,

ki se uči iz svojih,

kaj šele napak drugih.

Te me celo prevečkrat privlačijo

in lastniki le teh

postanejo idoli.

Čeprav me je

že dvakrat zbil avto,

ko sem na kolesu

imel globoko v ušesih

zabasane slušalke,

se pretenciozno

še kar vozim na ta način.

Kolikokrat sem preslišal

Fortuno,

ko se je drla za mano?

​Ali pa o rečnih galebih,

plagiatorjih,

ki mi v jesenskem hladnem jutru,

ko se telo zdi težje

od Excaliburja,

s pesmijo svojih slanih bratov,

brezobrazno

podtaknejo poletni spomin.

Največ pesmi napišem

jeseni.

Poveličujem zdaj dneve,

na katere sem jamral?

​O premočenosti,

ko sem pameten

in kljub slabi napovedi,

pustim dežnik doma.

Z nogavicami,

iz katerih bi lahko ožel

Nil,

se primitivno pizdim na vse

razen nase.

Jebem ti sunac!

Je kriv dež, ker je,

ali sonce,

ker ga ni?

​Počutil bi se,

kot da igram pikado

proti slepim,

če bi pisal o tebi.

Tako enostavno,

brez truda je.

Kako strah me je bilo,

da me bo tista ogabna blokada

srečevala

in se drla za mano

vsak dan,

če bom spoznal nekoga,

ki me bo upal ljubiti.

​S tabo ne potrebujem slušalk,

da bi slišal

lepoto prihodnjih dni,

ki jih ne bo nikoli

preveč.

Zdaj razumem,

da se navdih ne zaletava vame,

ampak se odbija od tebe.

​Ali tudi proti nama nekje leti komet,

ki bo zdrobil mojo naivno osladnost?

​

Lenuh sem,

zato sem vse te pesmi

zamotal

v tole eno.

​

Kot skromno darilo,

ki ga poklanjam

tebi.

Na seksi način.

Črni Kos