Pod rdečo lučjo piše

oseminosemdeset sekund.

Več kot dovolj jih je,

da si lahko podrobno ogledam

vse čakajoče

na lastni stampedo čez

zebro.

​Na nasprotni strani

stoji moški,

pravi elegan,

dunajska šola,

oblečen po zadnji modi.

V desnici drži povodec,

pritrjen na vrat vižle,

ki potrpežljivo stoji ob svojem gospodarju.

Z levico opravlja klic.

Glede na glasno preklinjanje,

zagotovo ne hvali svojega zaposlenega,

se ne zanima, kam 

nakazati dobrodelnost

in ne naroča kosila.

Ali pa ga,

le da pri ženi.

Ampak bolj me zanima,

če za vižlo pomeni,

da mora čakati šesto šestnajst sekund

(če je eno pasje leto res sedem naših)?

​

Poleg te glasne prefinjene debate,

majhnega fanta z rumeno rutko

za roko drži babica.

Brez povodca.

Prvošolček želi s svojim

nedolžnim licem

zmanipulirati obisk v McDonaldsu.

Ampak babice niso več take,

kot so bile v pravljicah,

na primer v Rdeči kapici.

Zdaj so bolj podobne

Monici Bellucci

kot gospem s sivo trajno

in cekrom, polnim zaseke,

piškotov, 

slanine,

topline

na rami.

Pripravila ti bom lečino juho

in toast z avokadom,

prizemlji fantka.

Zanima me, 

če bi se odrekla mesu tudi,

ko bi se zavedala,

da bi se ji pustili

pohrustati še mladi volkci?

​Na moji strani

sta na semafor

prislonjeni mladi dekleti,

po stilu sodeč rokerici,

kar je osvežujoč pogled.

Debatirata,

ali so boljši Ramonesi ali Gunsi.

Očitno še nista slišali (za) Bajago.

Tista z več tatuji omeni Taja Maksa Gaela

(pozno sem ugotovil,

da gre za ime

fanta in ne novega banda)

da se končno dobita čez vikend.

Druga doda,

da se bosta fiks žvalila.

Pravo vprašanje pa ni kvaliteta bendov,

ampak ali bosta še frendici,

ko se bo rock’n’rollu dodal seks?

​

Če sem že pri seksu,

naj omenim še nuno,

ki je najbližje mojemu

zornemu kotu.

Edina od nas

je že včeraj vedela,

kaj bo danes oblekla.

Kot se za pobožno žensko spodobi,

spokojno čaka,

da nas njen nadrejeni pošlje na skrivnostno

pot.

Zato si kar sam v glavi

naredim sceno,

kako gre dotična

pravzaprav v kazino,

ker je celo noč molila,

da se bo žogica v ruleti

ustavila na njenih številkah.

In ko se ne bo,

bo preklela vse sveto.

Sprašujem se,

kdaj greh postane vera?

​

389,

388,

387,

...

4,

3,

2,

1,

​Tutututututu.

​Zelena

nas potisne na cesto

in ravno,

ko smo bili vsi na sredini,

je zeleno dobil tudi moj nos.

Za kihanje.

​Nihče mi ni rekel na zdravje,

le pes mi je obliznil dlan.

​Ni mi mar.

Od vsega me najbolj žre,

koliko ljudi,

ki sem jih poznal, 

je umrlo,

pa sploh ne vem? 

Črni Kos