Hodim po poti,
sama, z nikomer.
Ljudje so nasproti,
a tebe - nikoder.

Iščem in hodim
in malo počakam.
Zdi se, da blodim,
ker nič ne dočakam.

Zdaj že sprašujem:
Kaj on res prihaja?
Naj jaz odpotujem,
če pot sploh obstaja?

Kako so skeleča
taka čakanja!
Neskončno boleča
so vsa ta vprašanja!

Iščem, brez konca,
še sredi noči...
En žarek sonca
pa vse spremeni! 

Katarina Ambrož