Kot otroška čela goli pašniki
se bleščijo v soncu, ko rjava, temna svetloba konjev

počiva v hladu dreves.
Prašna bela cesta se vije čez vso dolino

mimo neskončnih čred drobnice;
nekje sem že videl to cesto, nekje v otroštvu,

in senco drevesa, ki pada nanjo,
in ta obraz iz prahu.

Sedem v travo in poslušam oglašanje kamnov
v neki stari hiši, kjer se po nevidnih nitih

dvigajo dolge noge suhih južin,
kot da iščejo goreče, prastaro srce;

v tisti hiši, kjer so na stolih
odtisi pojemajočih rok

in usta, ki so ostala suha, suha od sonca
in tako velikega neba.

Franci Novak